Zapisali so
ČAROBNI GOZD
Učili so nas v šolah, po časopisih in revijah, da so gozdovi pljuča našega planeta. Ko se podamo tja, se nadihamo svežega zraka in spoznamo, da je to resnica. Vendar gozd ni samo to, kar so nas učili. Ko sem še kot osnovnošolec enkrat ležal na gozdni jasi gledal navzgor v krošnje dreves se spominjam, kako sem sam v sebi prvič zavestno ugotovil “Gozd je lep”! Morda se je takrat v meni prebudila ljubezen do narave. Gozd je vir lepote in miru, ki polni našo dušo. V gozdu človek lahko uživa, se sprošča, opazuje življenje in se čudi ustvarjalnosti narave …. Nekateri imajo srečo in takrat se tudi v njih prebudijo želje po ustvarjanju. Tisti, ki mu to uspe, vidi gozd še lepši in tako mu daje še veliko, veliko več kot samo sveži zrak.
Gozd ni vedno najbolj prijazen do fotografa. Najti si mora pot do izhodiščnih točk na katerih dreves zasijejo v pravi lepoti brez motečih elementov, ki lahko vse pokvarijo. Tudi to še ni dovolj, izbira pravih pozicij je šele prvi korak, potem je pa tu svetloba, sence, vzdušje. Slednje vsakič po svoje pričarajo letni časi pomlad, poletje in jesen in zima. Vse to so stvari, ki jih narava daje in ponuja se pravljica v katero se potopiš in pozabiš na čas in na vse ostalo. Tako se mi dogaja, ko sem v gozdu in enako, ko gledam Aleksandrove slike gozda.
Gledam slike gozda doživljam pravljico ali pa simfonijo. Zaprem oči, še vedno vidim sliko, ki sem jo nazadnje gledal zraven pa slišim srnjad, ki teka po gozdu, slišim petje ptic, bobnanje žolne, ki v deblih išče svojo hrano, slišim rahel šum vetra, ki boža krošnje dreves ali pa slišim samo tišino, ki je prav tako lepa in zgovorna. Tako sem doživljal, ko sem gledal Aleksandrove slike. Ravno obratno sem že večkrat prej občasno doživljal na koncertih klasične glasbe, ne vsake. A ob nekaterih glasbenih delih se mi dogaja, da moram spet zapreti oči in ob nežni glasbi se mi slikajo prizori iz gozda v vseh mogočih barvnih odtenkih. Taki koncerti me vsakič navdušujejo in vsakič sem potem šel domov z do roba napolnjeno dušo a nisem vedel, da sem v mislih videl fotografije, ki jih je naredil Aleksander.
Vasja Doberlet
MFIAP, EFIAP/p, ESFIAP, MF FZS
ALEKSANDER ČUFAR PRESENEČA TUDI V KREATIVNI FOTOGRAFIJI
Naknadna računalniška obdelava posnetkov (postprodukcija, elektronska temnica), pa naj bo kemičnih ali elektronskih, ustvarjalcem ponuja neomejene možnosti. Že v dobi klasične fotografije so fotografi s tehniko papirnega negativa, dvojnimi posnetki, montažo, solarizacijo, izohelijo, infrardečimi filmi ter podobnimi snemalnimi in temničnimi postopki skušali izraziti nekaj več. Na razstavah smo tako nastale fotografije uvrščali v temo Eksperiment. Ko nas je elektronska temnica osvobodila fotografskih spon, se je zanje pričelo uveljavljati ime Druga resničnost, zadnje leto pa večinoma Kreativna fotografija. Čeprav je način dela popolnoma drugačen, je pa oba pristopa mogoče kombinirati, sem spada tudi postavljena (inscenirana, zrežirana) fotografija.
Izrazni fotograf Aleksander Čufar tudi v kreativni fotografiji ostaja estet. Njegove stvaritve so lepe ter kompozicijsko urejene. Da bi zmanjšal pripovednost in dokumentarnost, se pogosto odloči za enobarven (večinoma črno-beli) posnetek. Postopek stopnjuje, ko v slikovnem polju črno-bele fotografije pušča barvne predele. Tako dobi vsebinske poudarke, večkrat pa tudi žarišča umetniškega izraza. Mojstrstvo potrjuje z nezemeljsko lepimi gozdnimi posnetki. Debla v ozadju, ki bi prevpila prvi plan, potopi v romantično neostrino.
Aleksander Čufar ve, da gledalci, za razliko od slikarstva, fotografijo dojemajo kot resničnost. Premišljeno jih pušča v njihovem prepričanju. Ne upodablja podob, ki se že na prvi pogled fantazijske. Dokumentarne prvine, ki običajno preglasijo izrazno moč, ohranja in uporablja kot vabo, da gledalci lažje vstopajo v njegove domišljijske svetove. V posnetku Alice je v belo oblečena mladenka zastala pod cvetovoma logarice. Avtorjev poseg je velik, vendar še zmeraj tako blizu stvarnosti, da se nihče ne vpraša, zakaj je postava manjša od cvetic. Naj bo kakor koli, z realnim prikazom bi poezija prizora izpuhtela.
Aleksander Čufar je z novejšimi deli dokazal, da mu poleg krajinske, portretne in biološke leži tudi kreativna fotografija. Gre za pronicljivega umetnika, ki mu elektronska temnica ni končni cilj, ampak eno izmed sredstev umetniškega izražanja.
Rafael Podobnik
EFIAP/p, MF FZS
FROG XXL
Fotografija gospoda Čufarja odseva v svoji manifestaciji izredno estetsko lepoto in dovršenost. Njegovo dojemanje motivov iz narave nas navda s posebnim zanimanjem in radovednostjo. Žabi med paritvijo delujeta umirjeno, njuno delovanje je v skladu z zakoni narave, katerim so podvržene in čutiti je, da se avtor tega spoštljivo zaveda.
Kompozicija je precizna in skladno izvedena, ter pleni pozornost s svojo enostavnostjo in čistočo. Oko opazovalca najprej pritegnejo hipnotizirajoče žabje oči, v katerih je celo vidna refleksija gozda, kar zopet priča o visoko kvalitetni tehnični izvedbi fotografije. Barve so izredno dobro tonsko in komplementarno usklajene, in celotno impresijo dvigajo na vrhunski nivo, kar nam daje priložnost, da uživamo v pogledu na fotografijo dalj časa.
Petar Sabol, Hrvaška
EFIAP/b, EPSA
NARAVA
Verjetno ni potrebno posebej predstavljati avtorja samega, saj je v našem slovenskem prostoru poznan kot odličen fotograf. Še posebej pa so njegova dela opažena na razstavah v tujini, katerih ni bilo malo, njegovi dosežki pa so na zavidljivi ravni in ravno ob teh se splača malo pomuditi. Z odličnimi posnetki ljudi, krajine in slovenskih gora je ime Slovenije in kluba v katerega je včlanjen ponesel v svet. Lahko ga imenujemo kar ambasadorja slovenskih fotografov. Žalostno je le to, da so fotografi Aleksandrovega kova bolj poznani in cenjeni v tujini kot doma.
Vrnimo se k Aleksandrovim fotografijam. Kot velik ljubitelj narave, živalskega sveta, kot odličen poznavalec gorskega sveta in hkrati kot izkušen in moderen fotograf svoje znanje in svoja videnja preliva v svoje fotografije. Njegov opus ni samo to, kar si bomo ogledali danes, pač pa na stotine objavljenih fotografij v razno raznih revijah in brošurah, nekaj sto razglednic po gorskih kočah, še bolj pomembno pa je njegovo mentorsko delo, poznavanje tehnike in sposobnost, da s preprostimi besedami razlaga zapletene fotografske postopke, kar pa je največja vrednota, da ni vzvišen nad svojimi dosežki, pač pa ostaja skromen in dober prijatelj ljudem okrog sebe.
Janez Papež
MF FZS, EFIAP
ČAROBNI TRENUTKI
Nedvoumno je, da človek spozna sočloveka velikokrat na srečo, ali morda celo po naključju. Mene je življenjska pot nosila sem ter tja, vedno pa so mi bili všeč ljudje, ki so vedeli, zakaj imajo v roki fotoaparat in izpod katerih rok so prihajali čarobni trenutki, ko si po fotografiranju opazoval njihovo delo. Kako so lahko opazili ta trenutek, kako so lahko ujeli ta hip, ki tako hitro mine, kako je lepo biti v njihovi bližini!? Aleksandra Čufarja ni potrebno posebej predstavljati! Predvsem gre za fotografa, ki ima čarobne roke, saj kar naprej izpod njegovih rok v obliki fotografij prihajajo čarobni trenutki. Sandi ima kot fotograf že toliko nazivov, da jih kar težko prebereš, kaj šele, da bi si jih zapomnil. Vsekakor pa gre pri Sandiju za fotografa, ki si nedvomno zasluži, da ga pišeš z veliko začetnico. Tudi fotografije, ki jih je prinesel v Velenje, to kažejo in ni zaman dal razstavi naslov »Čarobni trenutki«, saj so zares čarobni, enkratni in neponovljivi. Za vse lahko rečemo, da so mojstrsko posnete, dobro obdelane in tudi odlično narejene. Ni kaj, Sandi je odličen fotograf, zato mu zaželimo le še obilo zdravja, da bo nastalo še veliko tako dobrih oziroma odličnih fotografij!
Damijan Klajič
Direktor Muzeja Velenje
50 FOTOGRAFIJ ZA 50 LET
Fotografija, zapis doživetij, narave, pokrajine, ljudi in eksperimenta ob »Abrahamu«
Fotografije Aleksandra Čufarja na tokratni razstavi so fotografski zapis, zgrajen na trdnih temeljih 35 letnega dela, ko je avtor prvič vzel fotoaparat v roke pri svojih petnajstih letih. Obiskovanje gora in narave sta mu dala v mladosti močan pečat, na katerem še danes gradi vrh svoje fotografije. Fotografski film se mu je tako zapisal v službenem in prostem času. Svojo ustvarjalnost je s spretnostjo in dovršenostjo prenesel iz tehnik klasične fotografije v svet novodobne fotografije.
Kot povsem naravoslovni in pokrajinski fotograf je odkril veliko skritih kotičkov Selške doline, izstopa pa predvsem motiv cerkvice na Jamniku v raznovrstnih svetlobnih pogojih. Ta motiv danes posnemajo mnogi fotografi in je postal eden od simbolov Slovenske pokrajine, kakor cerkvica na Blejskem otoku. Narava, živali in makro svet so tisti, v katerih svoja videnja pretvarja na fotografski papir. S pomočjo današnjih tehnik obdelave fotografij doda svojim fotografijam še ravno pravšnjo mero »začimb«. Njegove fotografije so prepoznavne po svoji barvitosti, kontrastu in svetlobi. V zadnjem času ustvarja tudi z eksperimentalno fotografijo kjer s pridom uporablja več elementov na fotografijah. S tem nam daje v razmislek o načinu našega življenja in odnos človeka do narave in obratno.
Tokratna razstava je razdeljena v šest sklopov fotografij, pa čeprav tega ni opaziti pri pogledu na celotno razstavo. Vse je prelito z barvitostjo, v nekaterih delih prekrito z nežno tančico občutljive in mehke svetlobe, ki pada na portret, makro posnetek ali pokrajino. Težko je našteti vse nagrade, ki so jih prejele vse te fotografije in jih še bodo. Predstavljenih je tudi 12 novih fotografij, kjer je občutiti prefinjen odnos svetlobe do likovnih elementov na fotografiji.
V razmislek si dajem, kaj ostane še avtorju, ki je na polovici svojega stoletja dosegel skoraj vse fotografske nazive in nagrade. Ob tem jubileju mu zaželimo še mnogo raziskovalnega dela, lepih trenutkov, ki jih samo on zna poiskati v naravi, kjer najde svoj duševni mir in ustvarjalni nemir. In seveda zdravja brez katerega ne bi nastale vse te prelepe fotografije.
Izidor Jesenko
MF FZS, AFIAP
MNENJE O FOTOGRAFIJAH
S tokratno razstavo se nam Aleksander predstavlja na nekoliko drugačen način, kot smo ga pri njem vajeni. Sicer usmerjen predvsem v fotografiranje in prikazovanje motivov, detajlov in podob iz narave, nam danes razstavi fotografije, ki bi jih fotografi ocenili kot eksperiment. Pa vendar teh fotografij ne smemo videti kot naključno nastale. Nasprotno! Aleksander vsako fotografijo naredi povsem načrtno in pravzaprav iz svoje najljubše teme sploh ne izstopa. Sprva samo kot njegova ideja, vizija, se pokaže na fotografskem papirju, kot da bi se misel materializirala. Z nakladanjem posnetkov v več plasti doseže, da njegova fotografija ni več samo enodimenzionalna, postane več kot to. Zazdi se nam kot nekakšen sanjski svet, v katerega bi lahko stopili skozi okvir fotografije. Vsaka njegova fotografija ni narejena samo za oči. Za nekoga, ki išče v fotografiji sicer samo prepričljivo barvitost, popolno kompozicijo ali tehnično dovršenost, bo to z zadovoljstvom tudi našel. Pa vendar Aleksander v vsako fotografijo da še nekaj več. Za nekoga, ki ve da bomo v njegovi fotografiji našli še nekaj več, se bo tu iskanje šele začelo, kajti v fotografijo vnese svoje ideje: za misel, dušo... Včasih je potrebno pred kakšno fotografijo postati nekoliko več časa, da občutimo kaj nam Aleksander želi povedati. Pravzaprav se od svojega fotografskega sveta z novo prikazanimi motivi ne oddalji. V vsaki njegovi predstavljeni fotografiji bomo za tančico tehnološke obdelave odkrili idejo. Naj bo to simetrija, ujemanje, dopolnjevanje, iskanje negativa ali občudovanje pozitiva, poudarjanje lepega... Skratka, vse kar Sandi v naravi vidi, nam prikaže na drugačen, nekonvencionalen način. Zato je treba priznati, da je njegova razstava še eden od velikih korakov naprej v sicer že velikem njegovem fotografskem svetu. In prepričan sem, da nas bo Sandi tudi z naslednjimi koraki bogatil.
Peter Pokorn ml.
KMF FZS
OBISKAL NAS JE FOTOGRAF
V torek, 26. 4. 2016, nas je obiskal fotograf Aleksander Čufar. Prišel nam je pokazat svoj hobi.
Po poklicu je radiološki inženir, slika pljuča in pravi, da je edini fotograf, ki slika od zunaj in od znotraj. Najprej nam je fotografijo predstavitev na računalniku. Naslov je bil Štirje letni časi. Pokazal nam je svoje najboljše fotografije. Pri delu uporablja pripomočke, kot so: fotoaparati, šotor, objektivi, stojalo za fotoaparate, bliskavica, računalnik, avto, torbica za pripomočke in nahrbtnik. Njegovo delo je, da opazuje in fotografira. Povedal nam je, da preden pritisne sprožilec na fotoaparatu, mora pomisliti na zelo veliko stvari. To delo opravlja v naravi in doma za računalnikom. Povedal nam je zgodbo, kako je bilo, ko je zgodaj zjutraj šel slikat ruševca. Skoraj mu je že uspelo. Takrat je prišel lovec in je vse prestrašil. In povedal nam je še eno zgodbo. Fotografiral je mesojede rastline. Prijatelji so ga vprašali, kje je te rastline našel in on jim je povedal. Potem so šli še oni tja, ampak mislili so, da je to velika rastlina, v resnici je pa zelo majhna in jo niso našli. Prinesel nam je pokazat veliko starih fotoaparatov, takih, ki jih je uporabljal nekoč. Rekel je, da še nima vseh, na katere je včasih fotografiral. Ima zelo veliko priznanj in medalj iz celega sveta, ki jih je prejel za svoje fotografije. Pokazal nam je nekaj nagrajenih slik, kot so: čebela pri telohu, pajek, žaba.
Za zahvalo smo mu mi dali milo, ki smo ga izdelali pri likovnem pouku. Bilo mi je zelo všeč.
Jakob Kavčič, 10 let
PŠ Dražgoše
VEČ KOT DOBRE
Težko je napisat recenzijo daleč najuspešnejšemu slovenskemu fotografu razstavljalcu sedanjega časa, ki ima priznane vse najvišje slovenske in mednarodne razstavljalske nazive in mu je tudi v svetovnem merilu le malo podobnih. Hkrati pa je to velika čast.
Ko sem se leta 2005 vključil v društvene aktivnosti v Fotografskem društvu Jesenice, je bil Aleksander Čufar poznan kot izjemen naravoslovni fotograf. Pokrajina, narava in živali so še vedno pomemben del Aleksandrovih uspešnih fotografij. Vendar pa ga na tej razstavi lahko spoznamo kot zelo širokega fotografa. Njegove pokrajinske fotografije imajo nekakšno pravljično mehkobo. Črnobeli posnetki z meglicami nas kar potegnejo v malo otožno jesensko vzdušje. Na drugih izjemno ostrih fotografijah prav začutimo bližino posnetih živali. Starinski ulični fotografiji nas kar potegneta v čas pred stotimi leti. Pokaže se nam tudi kot mojster montaže.
Mnogi mojstri fotografije so zelo ozko usmerjeni. Poznajo eno ali dve zvrsti, v katerih se lahko pohvalijo z uspehi. Drugih ne poznajo in jih tudi ne znajo ocenjevat. Aleksandrove nagrajene fotografije pa obsegajo različne teme in zvrsti. Njegova odličnost je vidna na zelo široki fronti.
Aleksander je res pravi mojster. To se kaže v vseh fazah nastanka fotografije. Nekatere fotografije že vnaprej skrbno načrtuje, pri drugih izkoristi ugodno situacijo, sneženje, meglo in podobno. Njegovo mojstrstvo se nadaljuje pri kadriranju fotografije, brezhibnem zajetju slike do odlične obdelave fotografij. Rezultat vsega tega so številne nagrade, ki jih je prejel za svoje posnetke. Število njegovih nagrad že presega 700.
Vsi, ki pošiljamo svoje fotografije na mednarodne razstave, dobro vemo, kako težko je dobiti eno od maloštevilnih nagrad med 400 in več avtorji, med 5000 ali več fotografijami. Nagrade so vedno rezervirane samo za tiste, res najboljše. Aleksander pa se praktično z vseh razstav vrača z nagradami, ki si jih njegove fotografije resnično zaslužijo.
Aleksander - Sandi, iskreno čestitam za vse odlične fotografije in za vse nagrade!
Bogdan Bricelj, KMF, EFIAP/g, MPSA
FOTOFANTAZIJA
Mojster fotografije, prejemnik več kot 800 nagrad z vseh celin sveta, lastnik najvišjih fotografskih nazivov, podeljenih s strani najprestižnejših mednarodnih zvez, se je začel že zelo zgodaj v svoji fotografski karieri ukvarjati s kreativno fotografijo. Ko še nismo uporabljali digitalnih fotoaparatov in računalniških programov za obdelavo fotografij, je Aleksander s tehniko združevanja diapozitivov in spojeno projekcijo ustvarjal svoje začetne fantazijske podobe (obraz s čipko).
Potem dolga leta iskanja in beleženja trenutkov lepote v vsakdanjosti – ljudi in narave. Potrebnih je bilo veliko skrbno pripravljenih scenarijev – časovnih, tehničnih, vremenskih. Tako ujete podobe oseb vseh življenjskih obdobij v realnost časa, kot tudi bogata zakladnica utrinkov iz narave v vseh letnih časih in delih dneva ali noči, sedaj fotografu nudi neskončno izhodišč za izražanje svoje nemirne ustvarjalne biti.
Tako se je zgodil skok v nove svetove, kjer mu prej realnost s svojimi neizčrpnimi možnostmi ni »dala dihati«. Toliko dogodkov je bilo potrebno fotografsko zabeležiti na film.
Sedaj se določen motiv pojavi večkrat, kar nakazuje na to, da je lepota trenutka neizčrpna. Kot refleksija, kot sanje, ki se vračajo; kot podoba, ki se je ne naužijemo.
Iskanje sveta »vmes« - med sanjami in resničnostjo z igro velikosti – mikro svet rastlin, človeka, živali. Igra časov, podaljšanih trenutkov, ekspozicij. Prehodi skozi čas in dimenzije se nam skozi fotografovo interpretacijo z digitalno tehniko sestavljajo v nove prostore, kakršne poznamo iz sanj in jih v spominu zadržimo morda le trenutek, ali pa »za vedno«. Takšne podobe se nam porajajo skupaj z vprašanji, kaj pomeni združitev različnih pomenov, simbolov. Kot slikar pred belim platnom Aleksander uporabi svoje fotografske spomine, da bi opazovalca povabil v družbo svojega bogatega videnja sveta – tako zunanjega kot notranjega. Pri tem virtuozno uporablja sodobna orodja, ne da bi obšel temeljna pravila fotografske kompozicije.
V času, ko je najpogostejše vprašanje, kaj je realno, nas fotograf izzove s svojimi razstavljenimi deli.
Kaj je realno? Mar so podobe, ki jih vidimo v sanjah, resnične? So doživetja, kot jih občutimo, resnična? Vidimo vsi enako – isto – realno? Je glasba realna? Jo slišimo enako?
Zato so tudi podobe, kakršnih smo deležni na tokratni razstavi, tista posebna priložnost, ki nam omogoča, da skoznje vstopimo v svoj fantazijski svet.
Minca in Bojan Rihtaršič
ŽIVO ISKALO IN PALETA FOTOGRAFIJE
Aleksander Čufar sodi med najmlajšo generacijo ustvarjalcev črnobele in barvne umetniške fotografije na Gorenjskem. Zadnje tri leta se izredno marljivo udeležuje foto natečajev in razstav v Sloveniji in tujini. Počasi, a vstrajno raste v mojstra fotografije, čeprav si ne dela utvar in ve, da ga čaka še trdo delo.
Za pričujočo razstavo je avtor izbral obširno kolekcijo barvnih fotografij, v katerih se omejuje na dokaj ozko, a premišljeno izbrano tematiki.
Iskalo svojega fotoaparata je usmerjal v drobce rastlinskega in živalskega sveta, v katerem si je mogel zastavljati vprašanja tako na tehničnem, kom-pozicionalnem in barvnem področju. Zahtevno presnemavanje resnice na celuloid je opravil z izrazitim smislom za detajle. Skorajda znanstveno natančno delujejo njegove študije prerezov in gibanj.
V rastlinskih motivih ga zanima predvsem iztanjšano občuteno barvno gledanje. Motiv premišljeno izreže in ga osamosvoji v prostoru, polaga na elegantno lazuronevtralne temine. Projekt je končan šele, ko motiv trdno "sedi" na točno določenem izbranem delu.
Malce drugače se loteva živalskih motivov. V njih prihaja do izraza večja toplina; z njimi je domala v dialogu (ptica!), spet drugje sooča živo bitje z rastlino kot njenim naravnim sogovornikom.
Na temelju sprotnih hotenj in njihovih preverjanj v času in prostoru in odmevov nanj, bo Aleksander Čufar ob tako trdem delu uspel kmalu izbrusiti svojo osebno "foto" govorico.
Janez Šter, umetnostni zgodovinar
"ALI JE SNEG, ALI SO LABODI"
Ali je sneg, ali so labodi je naslov tokratne razstave avtorja Aleksandra Čufarja. Dolgo sem razmišljal o naslovu, kaj avtor hoče povedati z njim.
Sandi je zelo komunikativen in pri svojem delu ima veliko opravka z ljudmi. Verjamem pa, da si včasih zaželi samote in miru, da se lahko poglobi vase in se odmakne od vsakdanjih problemov. Ni ga lepšega, ko imaš čas, da greš slikati labode. To je podobno kot zmenek na slepo. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Poln si pričakovanja, ali se bodo danes dvignili v zrak. V čakanju na ta trenutek pa se v tišini lahko zazreš v odsev vode in se poglobiš vase. Srce ti poskoči, ko v daljavi zaslišiš plahutanje prihajajočega laboda. Nikoli ne veš, ali bo prišel samo eden, ali bo par, ali pa bo priletela cela jata. Za mene so tako lepi, da sem jih preimenoval kar v bele angele.
Aleksander je v objektiv ujel veliko različnih prizorov z labodi. Vem, da je bilo za to potrebno veliko časa, vendar se je izplačalo. Težko je ujeti laboda ravno pravi trenutek, da je fotografija nekaj posebnega. Pri tem si pa omejen s prostorom in časom. Avtor je naredil kar nekaj izvrstnih posnetkov v nasprotni svetlobi z uspešno opravljeno kompenzacijo. Angeli so zažareli v vsej svoji lepoti. Izredno lepo se vključujejo v prečudovito pokrajino, tako kompozicijsko, kot tudi barvno. Ravno labodi dajejo odlični krajinski fotografiji smetano na torti. Zelo uspešno je znal malo zamegliti dele posamezne slike, kar nam pričara še večjo romantičnost. Poseben čar imajo tudi fotografije narejene v zlatem sončnem odsevu. V treh fotografijah nam prikaže paritveni ples, figuro srca in sad ljubezni malega lepotca. Je tudi mojster fotografiranja s sledenjem in dolgo ekspozicijo. Zelo dobro je ujel akcijo vzletanja in pristajanja.
Veliko njegovih fotografij labodov z razstave je bilo nič kolikokrat nagrajenih po celem svetu. Za svoje nagrade je prejel najvišje možne nazive EFIAP/d3, MPSA in MF FZS. Avtorju iskrene čestitke ob nazivih in pričujoči razstavi, obiskovalcem pa veliko užitkov ob gledanju fotografij. Aleksandru pa želim predvsem zdravja, da nas bo še naprej razveseljeval s svojimi prečudovitimi fotografijami, pa naj bo to sneg, ali pa labodi.
Sandi Novak, MF FZS, EFIAP
NARAVA
Če je nekdaj veljalo pravilo, da je fotografski posnetek neispodbiten dokaz resničnega dogajanja v realnem svetu, to danes ni več res. Digitalna fotografija je v zadnjem desetletju s svojim čipom domala izpodrinila dotedanjo filmsko emulzijo, ki jo dandanes uporabljajo le redki (a toliko bolj dragoceni) fotografski posebneži. Digitalne posnetke je namreč mogoče naknadno na računalniku popolnoma spremeniti, jim kaj dodati ali odvzeti, česar na prvotnem motivu sploh ni bilo.
Med njimi je bil dolgo tudi naš današnji razstavljalec. Aleksander Čufar je s svojimi imenitnimi barvnimi posnetki do nedavna posegal v sam vrh slovenskega upodabljanja narave. Toda tudi njega je pritegnil napredek, z drugimi besedami, tudi njegova "fotografska barka" se je usmerila v širok preliv sodobne digitalne fotografske tehnike, tudi z njenimi čermi in plitvinami. Kakor kažejo razstavljene fotografije, se tem spretno izogiba. Photoshopu, temu opojnemu "strupu" digitalne fotografije, se tudi naš avtor ni mogel popolnoma izogniti, vendar kaže, da je vendarle ostal v /mednarodno dogovorjenih) mejah. Kakor pravi sam, popravi na posnetkih po potrebi zgolj svetlobno-teminsko razmerje, kontrast in nasičenost barv.
Tako se gledalcu prikažejo živi posnetki vseh mogočih motivov iz narave, od lenobno zleknjenega rjavega medveda do "zakrinkane" krastače in od rdečelistnatega jesenskega drevesa do dvoje različno obarvanih cvetov močvirske logarice. Prav vsi razstavljeni posnetki zaslužijo natančno pozornost gledalca, saj nimajo zgolj estetsko, marveč tudi poučno vrednost. Bržkone bi posebno šolarjem ob razstavi močno koristilo vodstvo biološko izobraženega učitelja.
Jurij Kurillo, EFIAP
ČIPKOPISI
Mojster fotografije Aleksander Čufar nam je poznan po svojih fotografskih razstavah, ki so povečini krajinske, potretne in naravoslovne. Od leta 2018 je njegov fotografski naziv Exellence FIAP Diamant 3 (diamantni odličnik 3) in ga je prejel prvi v Sloveniji. Poleg tega je poznan po številnih nagradah, zbral jih je že več kot 1130 doma in po svetu. Tokrat predstavlja svoja najnovejša dela, poimenoval jih je ČIPKOPISI. V domačem kraju s svojo razstavo bogati naše tradicionalne 58. Čipkarske dneve v Železnikih.
Klekljana čipka je izdelana s prepletanjem niti, nastane luknjičava struktura iz tekstilnih ali njim podobnih materialov. Odlika čipke je natančno sukanje, križanje in zategovanje, pa naj gre le za enostaven ponavljajoč vzorec vijug, ali pa za zahteven klekljan motiv.
V Čipkopisih pa fotografiji čipke dodaja nov umetniški izraz. To ni več samo fotografija čipke, ampak je le ta spretno vtkana v kreativno kompozicijo njegove portretne in krajinske fotografije. Prefinjena izbira ostrine oz. neostrine in barvitosti čipko prepleta z motivom fotografije z enako natančnostjo kot klekljarica zateguje niti. Barvite čipke, ki ustvarjajo pustne maske, nas povabijo v svet domišljije. Ptički in drevesa ustvarjajo kreativen sprehod v naravo. Vmes si lahko privoščimo še pogled v nočno nebo, kjer namesto planetov spet ugledamo čipke. Obrazi in portreti, odeti v nežnost in milino klekljane tkanine, pa nas pripeljejo nazaj domov. Nekje vmes nam avtor sporoča, da čipka ni le izdelek, s katerim okrasimo dom, ampak je tudi navdih umetniku.
S predstavljenimi deli Aleksander dokazuje, kako čipka vpliva na njegovo umetniško fotografsko izražanje. Še več, sporoča nam, da vedno najde voljo, kako nadgraditi svojo umetniško pot, četudi mu zdravje ne dopušča več fotografiranja v naravi. Tako so nastali Čipkopisi, odraz širokega poznavanja fotografije, ustvarjalnosti in povezanosti s tradicijo. Spoštovanje do truda, vloženega v izdelavo klekljane čipke, prenese v umetnost sodobne fotografije in utrjuje močno vez s klekljaricami, ki ga obdajajo skozi njegovo življenje in z domačim krajem.
Jana Rihtaršič, učiteljica klekljanja
MLINARJEVA TONČKA