Zapisali so

Last Updated: 22.07.2017 Share: , ,

   

ČAROBNI GOZD

 

 SONY DSC   15-AAA

Učili so nas v šolah, po časopisih in revijah, da so gozdovi pljuča našega planeta. Ko se podamo tja, se nadihamo svežega zraka in spoznamo, da je to resnica. Vendar gozd ni samo to, kar so nas učili. Ko sem še kot osnovnošolec enkrat ležal na gozdni jasi gledal navzgor v krošnje dreves se spominjam, kako sem sam v sebi prvič zavestno ugotovil “Gozd je lep”! Morda se je takrat v meni prebudila ljubezen do narave. Gozd je vir lepote in miru, ki polni našo dušo. V gozdu človek lahko uživa, se sprošča, opazuje življenje in se čudi ustvarjalnosti narave …. Nekateri imajo srečo in takrat se tudi v njih prebudijo želje po ustvarjanju. Tisti, ki mu to uspe, vidi gozd še lepši in tako mu daje še veliko, veliko več kot samo sveži zrak.

Gozd ni vedno najbolj prijazen do fotografa. Najti si mora pot do izhodiščnih točk na katerih dreves zasijejo v pravi lepoti brez motečih elementov, ki lahko vse pokvarijo. Tudi to še ni dovolj, izbira pravih pozicij je šele prvi korak, potem je pa tu svetloba, sence, vzdušje. Slednje vsakič po svoje pričarajo letni časi pomlad, poletje in jesen in zima. Vse to so stvari, ki jih narava daje in ponuja se pravljica v katero se potopiš in pozabiš na čas in na vse ostalo. Tako se mi dogaja, ko sem v gozdu in enako, ko gledam Aleksandrove slike gozda.

Gledam slike gozda doživljam pravljico ali pa simfonijo. Zaprem oči, še vedno vidim sliko, ki sem jo nazadnje gledal zraven pa slišim srnjad, ki teka po gozdu, slišim petje ptic, bobnanje žolne, ki v deblih išče svojo hrano, slišim rahel šum vetra, ki boža krošnje dreves ali pa slišim samo tišino, ki je prav tako lepa in zgovorna. Tako sem doživljal, ko sem gledal Aleksandrove slike. Ravno obratno sem že večkrat prej občasno doživljal na koncertih klasične glasbe, ne vsake. A ob nekaterih glasbenih delih se mi dogaja, da moram spet zapreti oči in ob nežni glasbi se mi slikajo prizori iz gozda v vseh mogočih barvnih odtenkih. Taki koncerti me vsakič navdušujejo in vsakič sem potem šel domov z do roba napolnjeno dušo a nisem vedel, da sem v mislih videl fotografije, ki jih je naredil Aleksander.

 

Vasja Doberlet

MFIAP, EFIAP/p, ESFIAP, MF FZS

 

 

 

 ALEKSANDER ČUFAR PRESENEČA TUDI V KREATIVNI FOTOGRAFIJI

 

 SONY DSC   SONY DSC

Naknadna računalniška obdelava posnetkov (postprodukcija, elektronska temnica), pa naj bo kemičnih ali elektronskih, ustvarjalcem ponuja neomejene možnosti. Že v dobi klasične fotografije so fotografi s tehniko papirnega negativa, dvojnimi posnetki, montažo, solarizacijo, izohelijo, infrardečimi filmi ter podobnimi snemalnimi in temničnimi postopki skušali izraziti nekaj več. Na razstavah smo tako nastale fotografije uvrščali v temo Eksperiment. Ko nas je elektronska temnica osvobodila fotografskih spon, se je zanje pričelo uveljavljati ime Druga resničnost, zadnje leto pa večinoma Kreativna fotografija. Čeprav je način dela popolnoma drugačen, je pa oba pristopa mogoče kombinirati, sem spada tudi postavljena (inscenirana, zrežirana) fotografija.

Izrazni fotograf Aleksander Čufar tudi v kreativni fotografiji ostaja estet. Njegove stvaritve so lepe ter kompozicijsko urejene. Da bi zmanjšal pripovednost in dokumentarnost, se pogosto odloči za enobarven (večinoma črno-beli) posnetek. Postopek stopnjuje, ko v slikovnem polju črno-bele fotografije pušča barvne predele. Tako dobi vsebinske poudarke, večkrat pa tudi žarišča umetniškega izraza. Mojstrstvo potrjuje z nezemeljsko lepimi gozdnimi posnetki. Debla v ozadju, ki bi prevpila prvi plan, potopi v romantično neostrino.

Aleksander Čufar ve, da gledalci, za razliko od slikarstva, fotografijo dojemajo kot resničnost. Premišljeno jih pušča v njihovem prepričanju. Ne upodablja podob, ki se že na prvi pogled fantazijske. Dokumentarne prvine, ki običajno preglasijo izrazno moč, ohranja in uporablja kot vabo, da gledalci lažje vstopajo v njegove domišljijske svetove. V posnetku Alice je v belo oblečena mladenka zastala pod cvetovoma logarice. Avtorjev poseg je velik, vendar še zmeraj tako blizu stvarnosti, da se nihče ne vpraša, zakaj je postava manjša od cvetic. Naj bo kakor koli, z realnim prikazom bi poezija prizora izpuhtela.

Aleksander Čufar je z novejšimi deli dokazal, da mu poleg krajinske, portretne in biološke leži tudi kreativna fotografija. Gre za pronicljivega umetnika, ki mu elektronska temnica ni končni cilj, ampak eno izmed sredstev umetniškega izražanja.

 

Rafael Podobnik

EFIAP/p, MF FZS

 

 

 FROG XXL

 

 Petar Sabol-22AA   SONY DSC

Fotografija gospoda Čufarja odseva v svoji manifestaciji  izredno estetsko lepoto in dovršenost.  Njegovo dojemanje motivov iz narave nas navda s posebnim zanimanjem in radovednostjo. Žabi med paritvijo delujeta umirjeno, njuno delovanje je v skladu z zakoni narave, katerim so podvržene in čutiti je, da se avtor tega spoštljivo zaveda.

Kompozicija je precizna in skladno izvedena, ter pleni pozornost s svojo enostavnostjo in čistočo.  Oko opazovalca najprej pritegnejo hipnotizirajoče žabje oči, v katerih je celo vidna refleksija gozda, kar zopet priča o visoko kvalitetni tehnični izvedbi fotografije. Barve so izredno dobro tonsko in komplementarno usklajene, in celotno impresijo dvigajo na vrhunski nivo, kar nam daje  priložnost, da uživamo v pogledu na fotografijo dalj časa. 

 

Petar Sabol, Hrvaška

EFIAP/b, EPSA

 

 

 NARAVA

 

 SONY DSC   KONICA MINOLTA DIGITAL CAMERA

Verjetno ni potrebno posebej predstavljati avtorja samega, saj je v našem slovenskem prostoru poznan kot odličen fotograf. Še posebej pa so njegova dela opažena na razstavah v tujini, katerih ni bilo malo, njegovi dosežki pa so na zavidljivi ravni in ravno ob teh se splača malo pomuditi. Z odličnimi posnetki ljudi, krajine in slovenskih gora je ime Slovenije in kluba v katerega je včlanjen ponesel v svet. Lahko ga imenujemo kar ambasadorja slovenskih fotografov. Žalostno je le to, da so fotografi Aleksandrovega kova bolj poznani in cenjeni v tujini kot doma.

Vrnimo se k Aleksandrovim fotografijam. Kot velik ljubitelj narave, živalskega sveta, kot odličen poznavalec gorskega sveta in hkrati kot izkušen in moderen fotograf svoje znanje in svoja videnja preliva v svoje fotografije. Njegov opus ni samo to, kar si bomo ogledali danes, pač pa na stotine objavljenih fotografij v razno raznih revijah in brošurah, nekaj sto razglednic po gorskih kočah, še bolj pomembno pa je njegovo mentorsko delo, poznavanje tehnike in sposobnost, da s preprostimi besedami razlaga zapletene fotografske postopke, kar pa je največja vrednota, da ni vzvišen nad svojimi dosežki, pač pa ostaja skromen in dober prijatelj ljudem okrog sebe.

 

Janez Papež

MF FZS, EFIAP

 

 

 ČAROBNI TRENUTKI

 

 SONY DSC   SONY DSC

Nedvoumno je, da človek spozna sočloveka velikokrat na srečo, ali morda celo po naključju. Mene je življenjska pot nosila sem ter tja, vedno pa so mi bili všeč ljudje, ki so vedeli, zakaj imajo v roki fotoaparat in izpod katerih rok so prihajali čarobni trenutki, ko si po fotografiranju opazoval njihovo delo. Kako so lahko opazili ta trenutek, kako so lahko ujeli ta hip, ki tako hitro mine, kako je lepo biti v njihovi bližini!? Aleksandra Čufarja ni potrebno posebej predstavljati! Predvsem gre za fotografa, ki ima čarobne roke, saj kar naprej izpod njegovih rok v obliki fotografij prihajajo čarobni trenutki. Sandi ima kot fotograf že toliko nazivov, da jih kar težko prebereš, kaj šele, da bi si jih zapomnil. Vsekakor pa gre pri Sandiju za fotografa, ki si nedvomno zasluži, da ga pišeš z veliko začetnico. Tudi fotografije, ki jih je prinesel v Velenje, to kažejo in ni zaman dal razstavi naslov »Čarobni trenutki«, saj so zares čarobni, enkratni in neponovljivi. Za vse lahko rečemo, da so mojstrsko posnete, dobro obdelane in tudi odlično narejene. Ni kaj, Sandi je odličen fotograf, zato mu zaželimo le še obilo zdravja, da bo nastalo še veliko tako dobrih oziroma odličnih fotografij!

 

Damijan Klajič

Direktor Muzeja Velenje

 

 

50 FOTOGRAFIJ ZA 50 LET

Fotografija, zapis doživetij, narave, pokrajine, ljudi in eksperimenta ob »Abrahamu«

 

 L-03AA   L-01AA

 

Fotografije Aleksandra Čufarja na tokratni razstavi so fotografski zapis, zgrajen na trdnih temeljih  35 letnega dela, ko je avtor prvič vzel fotoaparat v roke pri svojih petnajstih letih. Obiskovanje gora in narave sta mu dala v mladosti močan pečat, na katerem še danes gradi vrh svoje fotografije. Fotografski film se mu je tako zapisal v službenem in prostem času. Svojo ustvarjalnost je s spretnostjo in dovršenostjo prenesel iz tehnik klasične fotografije v svet novodobne fotografije.

 Kot povsem naravoslovni in pokrajinski fotograf je odkril veliko skritih kotičkov Selške doline, izstopa pa predvsem motiv cerkvice na Jamniku v raznovrstnih svetlobnih pogojih. Ta motiv danes posnemajo mnogi fotografi in je postal eden od simbolov Slovenske pokrajine, kakor cerkvica na Blejskem otoku. Narava, živali in makro svet so tisti, v katerih svoja videnja pretvarja na fotografski papir. S pomočjo današnjih tehnik obdelave fotografij doda svojim fotografijam še ravno pravšnjo mero »začimb«. Njegove fotografije so prepoznavne po svoji barvitosti, kontrastu in svetlobi. V zadnjem času ustvarja tudi z eksperimentalno fotografijo kjer s pridom uporablja več elementov na fotografijah. S tem nam daje v razmislek o načinu našega življenja in odnos človeka do narave in obratno.

 Tokratna razstava je razdeljena v šest sklopov fotografij, pa čeprav tega ni opaziti pri pogledu na celotno razstavo. Vse je prelito z barvitostjo, v nekaterih delih prekrito z nežno tančico občutljive in mehke svetlobe, ki pada na portret, makro posnetek ali pokrajino. Težko je našteti vse nagrade, ki so jih prejele vse te fotografije in jih še bodo. Predstavljenih je tudi 12 novih fotografij, kjer je občutiti prefinjen odnos svetlobe do likovnih elementov na fotografiji.

 V razmislek si dajem, kaj ostane še avtorju, ki je na polovici svojega stoletja dosegel skoraj vse fotografske nazive in nagrade. Ob tem jubileju mu zaželimo še mnogo raziskovalnega dela, lepih trenutkov, ki jih samo on zna poiskati v naravi, kjer najde svoj duševni mir  in ustvarjalni nemir. In seveda zdravja brez katerega ne bi nastale vse te prelepe fotografije.

 

Izidor Jesenko 

MF FZS, AFIAP

 

 

MNENJE O FOTOGRAFIJAH

 

 IMG_20160316_0011_NEWAA    IMG_20160316_0008_NEWAA

 

S tokratno razstavo se nam Aleksander predstavlja na nekoliko drugačen način, kot smo ga pri njem vajeni. Sicer usmerjen predvsem v fotografiranje in prikazovanje motivov, detajlov in podob iz narave, nam danes razstavi fotografije, ki bi jih fotografi ocenili kot eksperiment. Pa vendar teh fotografij ne smemo videti kot naključno nastale. Nasprotno! Aleksander vsako fotografijo naredi povsem načrtno in pravzaprav iz svoje najljubše teme sploh ne izstopa. Sprva samo kot njegova ideja, vizija, se pokaže na fotografskem papirju, kot da bi se misel materializirala. Z nakladanjem posnetkov v več plasti doseže, da njegova fotografija ni več samo  enodimenzionalna, postane več kot to. Zazdi se nam kot nekakšen sanjski svet, v katerega bi lahko stopili skozi okvir fotografije. Vsaka njegova fotografija ni narejena samo za oči. Za nekoga, ki išče v fotografiji sicer samo prepričljivo barvitost, popolno kompozicijo ali tehnično dovršenost, bo to z zadovoljstvom tudi našel. Pa vendar Aleksander v vsako fotografijo da še nekaj več. Za nekoga, ki ve da bomo v njegovi fotografiji našli še nekaj več, se bo tu iskanje šele začelo, kajti v fotografijo vnese svoje ideje: za misel, dušo... Včasih je potrebno pred kakšno fotografijo postati nekoliko več časa, da občutimo kaj nam Aleksander želi povedati. Pravzaprav se od svojega fotografskega sveta z novo prikazanimi motivi ne oddalji. V vsaki njegovi predstavljeni fotografiji bomo za tančico tehnološke obdelave odkrili idejo. Naj bo to simetrija, ujemanje, dopolnjevanje, iskanje negativa ali občudovanje pozitiva, poudarjanje lepega... Skratka, vse kar Sandi v naravi vidi, nam prikaže na drugačen, nekonvencionalen način. Zato je treba priznati, da je njegova razstava še eden od velikih korakov naprej v sicer že velikem njegovem fotografskem svetu. In prepričan sem, da nas bo Sandi tudi z naslednjimi koraki bogatil.

 

Peter Pokorn ml.

KMF FZS

 

 

OBISKAL NAS JE FOTOGRAF

 

 JAKOB KAVCIC 16-1AA   N2-Spring-44AA

 

V torek, 26. 4. 2016, nas je obiskal fotograf Aleksander Čufar. Prišel nam je pokazat svoj hobi.

Po poklicu je radiološki inženir, slika pljuča in pravi, da je edini fotograf, ki slika od zunaj in od znotraj. Najprej nam je fotografijo  predstavitev na računalniku. Naslov je bil Štirje letni časi. Pokazal nam je svoje najboljše fotografije. Pri delu uporablja pripomočke, kot so: fotoaparati, šotor, objektivi, stojalo za fotoaparate, bliskavica, računalnik, avto, torbica za pripomočke in nahrbtnik. Njegovo delo je, da opazuje in fotografira. Povedal nam je, da preden pritisne sprožilec na fotoaparatu, mora pomisliti na zelo veliko stvari. To delo opravlja v naravi in doma za računalnikom. Povedal nam je zgodbo, kako je bilo, ko je zgodaj zjutraj šel slikat ruševca. Skoraj mu je že uspelo. Takrat je prišel lovec in je vse prestrašil. In povedal nam je še eno zgodbo. Fotografiral je mesojede rastline. Prijatelji so ga vprašali, kje je te rastline našel in on jim je povedal. Potem so šli še oni tja, ampak mislili so, da je to velika rastlina, v resnici je pa zelo majhna in jo niso našli. Prinesel nam je pokazat veliko starih fotoaparatov, takih, ki jih je uporabljal nekoč. Rekel je, da še nima vseh, na katere je včasih fotografiral. Ima zelo veliko priznanj in medalj iz celega sveta, ki jih je prejel za svoje fotografije. Pokazal nam je nekaj nagrajenih slik, kot so: čebela pri telohu, pajek, žaba.

Za zahvalo smo mu mi dali milo, ki smo ga izdelali pri likovnem pouku. Bilo mi je zelo všeč.

 

Jakob Kavčič, 10 let

PŠ Dražgoše

 

 

VEČ KOT DOBRE

 

 SONY DSC

 

Težko je napisat recenzijo daleč najuspešnejšemu slovenskemu fotografu razstavljalcu sedanjega časa, ki ima priznane vse najvišje slovenske in mednarodne razstavljalske nazive in mu je tudi v svetovnem merilu le malo podobnih. Hkrati pa je to velika čast.

Ko sem se leta 2005 vključil v društvene aktivnosti v Fotografskem društvu Jesenice, je bil Aleksander Čufar poznan kot izjemen naravoslovni fotograf. Pokrajina, narava in živali so še vedno pomemben del Aleksandrovih uspešnih fotografij. Vendar pa ga na tej razstavi lahko spoznamo kot zelo širokega fotografa. Njegove pokrajinske fotografije imajo nekakšno pravljično mehkobo. Črnobeli posnetki z meglicami nas kar potegnejo v malo otožno jesensko vzdušje. Na drugih izjemno ostrih fotografijah prav začutimo bližino posnetih živali. Starinski ulični fotografiji nas kar potegneta v čas pred stotimi leti. Pokaže se nam tudi kot mojster montaže.

Mnogi mojstri fotografije so zelo ozko usmerjeni. Poznajo eno ali dve zvrsti, v katerih se lahko pohvalijo z uspehi. Drugih ne poznajo in jih tudi ne znajo ocenjevat. Aleksandrove nagrajene fotografije pa obsegajo različne teme in zvrsti. Njegova odličnost je vidna na zelo široki fronti.

Aleksander  je res pravi mojster. To se kaže v vseh fazah nastanka fotografije. Nekatere fotografije že vnaprej skrbno načrtuje, pri drugih  izkoristi ugodno situacijo, sneženje, meglo in podobno. Njegovo mojstrstvo se nadaljuje pri kadriranju fotografije, brezhibnem zajetju slike do odlične obdelave fotografij. Rezultat vsega tega so številne nagrade, ki jih je prejel za svoje posnetke. Število njegovih nagrad že presega 700.

Vsi, ki pošiljamo svoje fotografije na mednarodne razstave, dobro vemo, kako težko je dobiti eno od maloštevilnih nagrad med 400 in več avtorji, med 5000 ali več fotografijami. Nagrade so vedno rezervirane samo za tiste, res najboljše. Aleksander pa se praktično z vseh razstav vrača z nagradami, ki si jih njegove fotografije resnično zaslužijo.

Aleksander - Sandi, iskreno čestitam za vse odlične fotografije in za vse nagrade!

 

Bogdan Bricelj, KMF, EFIAP/g, MPSA